Brezimena.

… per aspera ad astra…

4.11.2007

LA PEQUEñA

Zapisano pod: Miks, Všeč mi je bilo...od nekje — 4.11.2007 @ 01:29

Había una vez, una niña pequeña que comenzó a ir a la escuela. Era bastante pequeña y la escuela muy grande. Cuando descubrió que podía entrar en su aula desde la puerta que daba al exterior, estuvo feliz y la escuela no le pareció tan grande. Una mañana, la maestra dijo:
- Hoy vamos a hacer un dibujo.
- ¡Qué bien!- pensó el pequeña.

Le gustaba dibujar y podía hacer de todo: vacas, trenes, pollos, tigres, leones, barcos.  Sacó entonces su caja de lápices y empezó a dibujar, pero la maestra dijo:
- ¡Esperen, aún no es tiempo de empezar! Aún no he dicho lo que vamos a dibujar. Hoy vamos a dibujar flores.
- ¡Qué bien! -pensó el niña.

Le gustaba hacer flores y empezó a dibujar flores muy bellas con sus lápices violetas, naranjas y azules. Pero la maestra dijo:
- ¡Yo les enseñaré cómo, esperen un momento! – y, tomando una tiza, pintó una flor roja con un tallo verde. Ahora -dijo- pueden comenzar. La niña miró la flor que había hecho la maestra y la comparó con las que él había pintado. Le gustaban más las suyas, pero no lo dijo. Volteó la hoja y dibujó una flor roja con un tallo verde, tal como la maesta lo indicara.

Otro día, la maestra dijo:
- Hoy vamos a modelar con plastilina.
- ¡Qué bien! -pensó la niña.

Le gustaba la plastilina y podía hacer muchas cosas con ella: víboras, hombres de nieve, ratones, carros, camiones; y empezó a estirar y a amasar su bola de plastilina. Pero la maestra dijo:
- ¡Esperen, aún no es tiempo de comenzar! Ahora -dijo- vamos a hacer un plato.
- ¡Qué bien!- pensó el pequeña.

Le gustaba modelar platos y comenzó a hacerlos de todas formas y tamaños. Entonces la maestra dijo:
- ¡Esperen, yo les enseñaré cómo! – y les mostró cómo hacer un plato hondo-. Ahora ya pueden empezar. La niña miró el plato que había modelado la maestra y luego los que él había modelado. Le gustaban más los suyos, pero no lo dijo. Sólo modeló otra vez la plastilina e hizo un plato hondo, como la maestra indicara.

Muy pronto, el pequeña aprendió a esperar que le dijeran qué y cómo debía trabajar, y a hacer cosas iguales a la maestra. No volvió a hacer nada él sólo.

Pasó el tiempo y, sucedió que, la niña y su familia se mudaron a otra ciudad, donde la pequeña tuvo que ir a otra escuela. Esta escuela era más grande y no había puertas al exterior a su aula. El primer día de clase, la maestra dijo:
- Hoy vamos a hacer un dibujo.
- ¡Qué bien!- pensó la pequeña, y esperó a que la maesta dijera lo que había que hacer; pero ella no dijo nada. Sólo caminaba por el aula, mirando lo que hacían los niñ@s. Cuando llegó a su lado, le dijo:
- ¿No quieres hacer un dibujo?
- Sí -contestó la pequeña, pero, ¿qué hay que hacer?
- Puedes hacer lo que tú quieras – dijo la maestra.
- ¿Con cualquier color?
- ¡Con cualquier color – respondió la maestra. Si todos hicieran el mismo dibujo y usaran los mismos colores, ¡cómo sabría yo lo que hizo cada cual!

La niña no contestó nada y, bajando la cabeza, dibujó una flor roja con un tallo verde

ChildPiano

 

  • Share/Bookmark

3.11.2007

? ali en sam velik vprašaj

Zapisano pod: Aktualno, Miks — 3.11.2007 @ 02:22

Enough is enough.

Od mojega prvega bloga je pretekla že cela večnost za ’sodobnega človeka’, karkoli že ta je, pa to ni najhujša reč, sranje je, ker se od takrat ni nič spremenilo. Vsaj ne tisto, kar pojmujem za omembe vreden premik.

V redu, začela se je šola, spet. Spim. Še najmanj ponoči, ko lahko skrita pod rjuho gledam filme. Isti ljudje, isti slučaji, iste navade. Kot življenje v tistem zdrajsanem mestu Goga. Pusto življenje v pričakovanju česarkoli (novega). Sprememb, sosedov, sranja, res česarkoli. In glej, v tej od gimnazijcev zdelani in prepereli zgodbici gomazi še posebej odvratna enostavčna poved: sporočilo- sporočilo o tem, kako pravi dogodek zgodi se v nas samih.

In čeprav tole odvratno spominja na kakšen citat Hillary Duff iz njenih pacastih najstniških tako-mi-je-hudo-ker-še-nisem-našla-pravega tragedij, vseeno ponižno in vdano prikimam tej Grumovi pogruntavščini. Ker v vsem tem času se vse moje želje in ideali niso preobrazili (kar sami od sebe). Še vedno tičijo nekje ali v možganih ali srcu, skratka mi grejo na jetra, kot da so sam Werther, jaz pa vzdihujem za boljšimi časi kot častitljiva gospa Bovary. Ja o bed, saj meni se tudi zdi, od vseh svetovnih mojstrovin, pa ‘lepih’ romanov in slovenskih lepozvenečih pesnikov se poistevotim ravno s tem zatohlim ustvarjanjem, ki je poleg Don Kihota najbolj celulozno neprebavljiva obvezna literatura. Halo? Lahko vas pa potolažim, da vsaj Cervantesa nisem prebrala. Mogoče je tako bolje, da mi ne bi še postal všeč.

Kar je v tem danem trenutku bistvo bistva je, da sem razočarana nad mojim stanjem, saj sem polna zagona ravno toliko kot 90- letna vdova, torej o učinkovitosti in počutju sploh ne dajem primerjav.

?

Mislim, da vem, joj, prosim, da se že tisto nekaj zgane, moj Bog, da končno, res je že čas, saj zdi se mi, saj vem, da sem še mlada, pa vseeno, da se zgane in se premakne in se začne ustvarjati sedanjost, da zlezem že iz te preklete jesenske megle, da blestim, da žarim, da ustvarjam, samo da ni tako, kot je zdaj, Amen.

  • Share/Bookmark

28.06.2007

Prvi pravi blog

Zapisano pod: Miks — 28.06.2007 @ 03:08

Well, since everyone are doing it… =)  Šala (haha), v kateri pa je delček resnice..

V obdobju 10- ih mesecev, ko se krvavo znojim pod težo štirinajstih zagamanih srednješolskih predmetov, me kakšna sentimentalnost do pisanja osebnih občutij in dogodkov, pa najsi bodo še tako zanimivi in razburljivi, ravno ne pograbi- a takoj, ko sveže stiskano spričevalo skopiram; da dobim kopijo k vlogi Zoisove štipendije in se tako končajo še zadnji administrativni opravki za naslednje dva meseca-hop… slaba vest. Slaba vest namreč, ker ne obvarujem svojih doživljajev pred ‘vlago’ v glavi (ki tako kot navadna vlaga počasi, a trajno uničuje). Pa so vredni? 

No, meni se včasih zdijo pomembni, doživljaji namreč- so nenavadni, povezani z nenavadnimi ljudmi, z nenavadnim spletom okoliščin in s kar se da nenavadnim zaključkom. So tisti bolj ‘poslovne’ in tisti bolj osebne narave. Kar se tiče zabavnosti , jim preverjeno ni para. :) Vsekakor pa jim je skupno, da se ob tistih (pre)redkih priložnostih, ko se jih nehote spominjam (nehotni spomin), ustnice ‘utvorijo’ v šalčko (prečni prerez).

 In kar malce grenak priokus pusti, ker vem, kako minljiv je trenutek ’svetišča spomina’.  Aha, in ko smo že pri nehotnem spominu, “svetišče spomina” je bil pravzaprav naslov praznovanja 100- letnice prve popolnoma slovenske gimnazije in v tej gimnaziji so me tudi poučili o nehotnem spominu, ki je bil izraziteje prvič predstavljen v …. Stop.

V redu, očitno endless story- vsaka druga beseda je iztočnica za povsem drug spomin, kar bi lahko poimenovali tudi tok zavesti, ki je, se še vedno spomnite, bil… Ne, stop. V glavnem, moja draga ’jaz’ in morebitni bralci, ugotovili smo, da je gradiva ‘(pre)’dovolj. In da bi bila morda smotrna reorganizacija in rearhivacija. In o odgovoru na naslednje vprašanje, ki je znan vsakemu arhivarju,  sem že par počitnic tuhtala v kakem temnem kotu knjižnice, nekje na oddelku, kjer zaprašena stoji Platonova Država in Avguštinovi spisi- skratka kamor nihče ne pogleda- vse zavolju ljubega miru. Da bi odgovorila na vprašanje- Kam in kako? (format, naslovnica, svinčnik, barvice, v slogu 60-ih ali v slogu ameriških najstnic- ta je bila veni, vidi, zletevši- , globoko otožno ali prešerno, objektivno ali subjektivno.. polno razmišljanj, globokih spoznanj ali strogo formatirano, torej le z golimi podatki; in nenavsezadnje- je papir še vedno edina rešitev v letu 2007?)

Da skrajšam, ker je celo zame že precej pozno… Očitno Cogito, ergo sum že davno ne zadošča več. Tudi  Scribo, ergo sum je srednjeveška misel. 

Moto sedanjosti je Blogo, ergo sum. In ta moto je razkril odgovore na prenekatera vprašanja že prenekaterim iskalcem svojega prostora pod soncem. Ah…

Sladke sanje,

L.Ž.

P.s. Neznansko sem ponosna nase.

  • Share/Bookmark